Če bo na Bližnjem vzhodu znova izbruhnila vojna, se bo spet pojavila naftna kriza?

Bližnji vzhod je najpomembnejša svetovna regija za proizvodnjo nafte in najbolj nestabilna geopolitična regija. Konflikt med Palestino in Izraelom ima dolgo zgodovino in se pogosto konča z lokalnimi vojnami ali terorističnimi napadi.

7. oktobra 2023 je palestinska oborožena organizacija Hamas z območja Gaze proti Izraelu izstrelila na stotine raket, Izrael pa je izvedel več zračnih napadov na območje Gaze. Konflikt med obema stranema je povzročil na stotine mrtvih in žrtev, pritegnil pa je tudi široko pozornost in obsodbo mednarodne skupnosti. Vpliv palestinsko-izraelskega konflikta na mednarodne cene nafte se v glavnem odraža v dveh vidikih: prvič, poveča občutek nenaklonjenosti tveganju na trgu, zaradi česar vlagatelji prodajo tvegana sredstva in se obrnejo na zlato, surovo nafto in druga varna sredstva ; drugič, zvišuje ceno nafte na Bližnjem vzhodu. Negotovost oskrbe je povzročila zaskrbljenost, da bi se konflikt lahko razširil na druge pomembne države proizvajalke nafte, kot sta Iran in Irak, ali vplival na varnost transporta nafte. Zato so po izbruhu palestinsko-izraelskega konflikta mednarodne cene nafte močno narasle.

Vendar poznavalci industrije verjamejo, da bo sedanji krog palestinsko-izraelskega konflikta težko posnemal naftno krizo iz leta 1973 in bo imel omejen učinek na zvišanje cen nafte. Razlogi so naslednji: Prvič, niti Palestina niti Izrael nista večji proizvajalki ali porabnici nafte in nimata neposrednega vpliva na naftni trg; drugič, svetovna ponudba in povpraševanje po nafti sta trenutno razmeroma uravnotežena, zavezništvo OPEC+ pa je zagotovilo podporo cenam nafte s prostovoljnim zmanjšanjem proizvodnje. Tretjič, Združene države imajo kot največja svetovna proizvajalka in porabnica nafte zadostne strateške zaloge in vire plina iz skrilavca, ki lahko sprostijo zaloge, kadar je to potrebno; četrtič, sedanji palestinsko-izraelski konflikt še ni eskaliral v vojno polnega obsega in tudi druge države proizvajalke nafte niso pokazale nobenega namena, da bi posredovale ali podprle katero koli stran. Seveda te sodbe temeljijo na predpostavki, da se konflikt ne bo še poslabšal. Če povzamem, »sod smodnika« na Bližnjem vzhodu se je znova razvnel in mednarodne cene nafte so poskočile, vendar se naftna kriza verjetno ne bo ponovila. To seveda ne pomeni, da je mogoče zanemariti politična tveganja in nestanovitnost naftnega trga na Bližnjem vzhodu.

Poleg tega je današnji naftni trg popolnoma drugačen od tistega, kar je bil leta 1973.

Intuitivno, tudi če OPEC sprejme ukrepe, kot so zmanjšanje proizvodnje in embargo, to ne bo imelo enakega učinka kot leta 1973. Po eni strani je to zato, ker je svetovni vzorec proizvodnje nafte postal bolj raznolik, po drugi strani pa zato, ker nafta se je spremenila tudi v mednarodni energetski strukturi.

Leta 1973 je več kot 50 % svetovne porabe energije predstavljala nafta in približno 20 % zemeljski plin. Do leta 2022 bo delež nafte padel na 30 %, zemeljski plin pa bo še vedno predstavljal okoli 20 %. Pomen nafte je močno upadel.

Toda tudi če se delež nafte zmanjša, lahko države proizvajalke nafte še vedno zvišajo cene nafte z občutnim zmanjšanjem proizvodnje (da ne razpravljamo o tem, ali bodo to storile). Toda ali ima Savdska Arabija ali OPEC tako močno voljo?

Razen padca cen nafte leta 2020 zaradi epidemije OPEC v zadnjih letih ni bil naklonjen sprejetju politik ekstremnega zmanjšanja proizvodnje in zaščite cen. V tem je bistvena logika: v okviru trenutne energetske tranzicije lahko pretirano visoke cene nafte pospešijo proces zamenjave nafte, kar bo namesto tega zmanjšalo povpraševanje po nafti in vplivalo na interese držav proizvajalk nafte.

Danes leta 2023, tudi če OPEC sprejme ukrepe za zmanjšanje proizvodnje, lahko obstajajo negotovi dejavniki, kot je zmanjšanje proizvodnje v Rusiji. Zato je malo verjetno, da bodo države proizvajalke nafte, ki jih zastopa Savdska Arabija, ne da bi posegle v njihove temeljne interese, nadaljevale z odzivnimi ukrepi, podobnimi tistim iz leta 1973.

Poleg tega je še ena velika razlika med zdaj in letom 1973 prav posledica krize leta 1973: tako ZDA kot Evropa imata določeno količino nafte.

Zaloge nafte v ZDA so v zadnjih letih postale ključni dejavnik, ki vpliva na cene nafte. Čeprav so po ocenah Goldman Sachsa zaloge nafte v ZDA najnižje v zadnjih 40 letih. Toda če pride do ekstremne naftne krize, lahko ta del proračuna še vedno delno izravna vpliv.